O VETRU, KI BI RAD PEL

Živel je veter, ki je nosil dolge hlače in debelo suknjo. Čepel je v temni jami in vse dni rjovel, da se je tresla gora. Živali, ki so živele blizu, so s strahom čakale, kdaj bo pridivjal v gozd in v svoji silni razposajenosti razdejal njihove domove. In veter je bil osamljen in zapuščen. Nikomur na vsem širnem svetu ni želel storiti nič slabega, rad bi le pel in žvižgal, a kadar je odprl svoja velikanska usta, se je iz njih izvil strahoten hrup, ki je prestrašil vse, tudi kamne v potoku….