Mali svizec se v domačem rovu nenadoma počuti osamljen in ujet v svojem strahu. Izmuzne se na sonce, a ga strah še vedno stiska in ga ne izpusti; poti se in srce mu divje razbija …
Živali mu želijo pomagati in mu pokažejo, kaj njim pomaga, ko jih je strah. Tako mali svizec spozna, da smo vsi včasih tesnobni in da se tega občutka ni treba sramovati! V slikanici je strah razložen kot naravno opozorilo, kot naš zaščitnik. Morda se z njim počutimo neprijetno, vendar ima svoj namen in zato svoje mesto v naših čustvih.
