MESTO DUHOV OB SONČNEM ZAHODU

Čarobna knjižničarka zastavi Anici in Janezku skrivnostno uganko: Kot strela z jasnega te moj osamljeni glas pokliče. Kdo sem? Sem? To ponavljanje bo gotovo napaka, si Janezek popravi očala na nosu in že ju čarobna hišica privrti na Divji zahod. Ne! To je zagotovo napaka, si fant še naprej popravlja očala, vendar nič ne ustavi črede razjarjenih mustangov in še bolj krvoločnih konjskih tatov. Zakaj se mu je vedno zdelo šviganje krogel v kavbojskih filmih tako zabavno? Otroka sta trdno odločena pomagati žrebičku, ki so mu tatovi odpeljali mamo, pa čeprav tvegata življenji ali vsaj bližnje srečanje s pravim konjskim pastirjem. Morda jim bo pa on pomagal rešiti uganko. Janezek se sprijazni s streli, navadi se na živahno rezgetanje divjih živali, sprejme celo kavbojski vzdevek “Mali”, nikakor pa ne more sezuti trdih škornjev, v katerih se možje tako zadovoljno sprehajajo po zemlji Divjega zahoda.