LAŽNIVEC, LAŽNIVEC

Bila sta si povsem enaka, tako enaka, da Robert ni mogel verjeti, da je kaj takega sploh mogoče. Saj ne, da bi se mu zdelo tako čudno, če bi na cesti zagledal dva povsem ista človeka, denimo dvojčka. Ampak tole – tole je presegalo vse meje. On Ä…e zdaleč ni bil njegov dvojček; Robert sploh ni imel brata dvojčka. On, drugi Robert, je bil on sam, ista oseba, drugi izvod njega samega. Morda je bil celo Ä…e bolj Robert kot Robert sam.

In ta drugi Robert ni bil nič manj domiÄ…ljav, nič manj samovšečen in nič manj lažniv kot on sam. In to je bilo tisto, kar je Roberta najbolj grizlo. Ne samo grizlo, kmalu mu je začelo resno greniti življenje! Nič več ni bil on glavni; kar naprej se je dogajalo, da je glavni tisti drugi Robert. Tisti drugi Robert, ki je nenadoma prevzel njegovo mesto doma, v šoli, pri dekletih, skratka povsod. Kar vsilil se je v njegovo življenje in videti je bilo, da sploh nikoli več ne namerava oditi.

Kar pa še zdaleč ni tisto, kar je bilo najbolj grozljivo. Še veliko bolj grozljivo je bilo to, da pravi vsiljivec sploh ni bil drugi Robert. Ne – resnični vsiljivec je bil on sam, pravi Robert. On je bil tisti, ki se je vrinil v svet svojega dvojnika. Vsiljivci pa tukaj niso bili zaželjeni. Še več, vsiljivci so čez čas kar izginili, se v neznosnih mukah razblinili v nič. Resnično, vsiljivci na tem svetu niso imeli nobenih možnosti…